Arheološko območje Ostia Antica sestavljajo ostanki rimske naselbine, ki je prvotno ležala ob ustju reke Tibere na zahodni obali Italije. Zaradi sprememb v strugi reke in obali so ostanki danes približno 4 kilometre od morja. Ostia je bila ustanovljena v 6. stoletju pr. n. št., prve utrdbe pa segajo v 4. stoletje. Prvotno je bila glavna funkcija naselbine obramba ustja reke Tibere, pozneje pa se je z novim pristaniščem, ki sta ga dala zgraditi cesarja Klavdij in Trajan, mesto razvilo v živahno trgovsko središče in se razširilo prek meja svojih zidov. Ostia je kot glavno rimsko pristanišče postala kraj velikega strateškega in trgovskega pomena v Sredozemlju. Do konca 2. stoletja n. št. je mesto še vedno cvetelo, v njem pa je živelo več kot 50 000 prebivalcev. Sredi 3. stoletja n. št., ko je imperij svojo pozornost preusmeril na vzhod, pa se je začel njegov zaton.

Arheološko območje Ostia Antica je kraj, v katerem so krožile dobrine ter se mešale različne kulture in verstva. Kot vstopna točka v Rim je bila Ostia talilni lonec različnih ljudstev, ki so živela v rimskem imperiju, njen vpliv pa je segal daleč na kopno, po vsem Sredozemlju in še dlje. Sledovi trgovine, izmenjav in raznolikega prebivalstva so še vedno vidni na mozaičnih tleh, v arheoloških ostankih in na nagrobnih napisih.