„Kolonije dobrohotnosti“ so nadnacionalni projekt, ki obsega sedem krajev v Belgiji in na Nizozemskem. Kolonije so bile ustanovljene v 19. stoletju, da bi s socialnim zaposlovanjem v novih kmetijskih naselbinah zmanjšali revščino. Zasnovane so bile kot socialni eksperiment v tedanji Kraljevini Nizozemski znotraj meja, določenih na Dunajskem kongresu, v času, ko se je Evropa spopadala s hudo revščino. Ustanovljene so bile bodisi kot „svobodne“, tj. za družine, ki so dobile možnost upravljanja majhnih kmetij, ali kot „nesvobodne“, tj. kot veliki kolektivni sistemi za klateže in sirote. Njihova prvotna dejavnost je bila prekinjena.

Kolonije dobrohotnosti so utrle pot novemu javno-zasebnemu pristopu z naložbami v kmetijstvo na nerodovitni zemlji, kar je po eni strani zagotavljalo dostop do izobraževanja in zaposlitev ter ohranjalo družbeni „red in mir“, po drugi strani pa tudi ustvarjalo „napačne predpostavke o izvedljivosti ter produktivnosti prebivalcev in donosnosti zemlje“. Njihova 175-letna zgodovina razkriva dolg razvoj evropske miselnosti o ljudeh, potisnjenih na rob družbe, in njihovih pogosto prezrtih pravicah kot polnopravnih članov družbe, ki so danes zapisane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.